Ferari – lipicanec z velikim srcem
Med vsemi konji na Krumperku je Ferari verjetno tisti, ki najhitreje pritegne pogled. Visok, mogočen lipicanec z drobnimi temnimi pikicami po telesu, zaradi katerih ga zlahka prepoznaš med ostalimi konji. Njegova posebnost je tudi svetla lisa okrog očesa, zaradi katere imaš občutek, da te neprestano nekoliko začudeno opazuje.
Ko ga opazuješ na pašniku, kako teka sem ter tja, nagaja svojim prijateljem in se postavlja kot glavni, si težko predstavljaš, da se za to veliko postavo skriva tako občutljiva duša.
Ferari namreč ni imel najlažjega začetka življenja.
Kot žrebiček ni odraščal ob svoji mami, kot bi moral. Nekje na poti je izgubil tisto varnost, ki jo mladi konji potrebujejo za brezskrbno odraščanje. Nihče ne more z gotovostjo vedeti, kako močno ga je to zaznamovalo, vendar včasih, ko ga opazujemo, dobimo občutek, da v njem še vedno živi tisti mali žrebiček, ki se želi prepričati, da ga nekdo vidi.
Morda je prav zato ob prvem srečanju nekoliko previden. Ne zaupa vsakomur takoj. Najprej opazuje. Ovohava. Preverja. Ko pa ugotovi, da si prijazen in da od njega ne pričakuješ ničesar, se zgodi nekaj čudovitega. Začne iskati tvojo bližino. Če imaš s seboj še kakšen priboljšek, bo pot do zaupanja nekoliko hitrejša, saj se jim naš lipicanec nikakor ne more upreti.
Ferari je dolga leta sodeloval v šoli jahanja na Krumperku. Bil je eleganten, zanesljiv in priljubljen med jahači. Nato je prišla poškodba noge in njegova jahalna pot se je zaključila. Za mnoge konje bi to pomenilo samo konec dela. Zanj pa je pomenilo tudi manj trenutkov s človekom. Manj krtačenja. Manj čohanja. Manj pogovorov. Manj ljubezni. Zato so najlepši trenutki z njim danes pravzaprav zelo preprosti. Ko ga prostovoljci Društva Edi krtačimo, stoji skoraj popolnoma pri miru. Včasih rahlo premakne vrat, nastavi ramo ali obrne glavo, kot da bi želel povedati: »Tukaj še malo.« In potem: »Pa tukaj tudi.« Takrat se čas za nekaj minut ustavi.
Spoznaš, da ni pomembno, da ne jaha več. Pomembno je, da se ti prepusti tako nesebično, brez vprašanj in brez sodb. Ni mu pomembno, kdo si, kaj si dosegel, kako izgledaš ali kakšen dan imaš za sabo. V tistem trenutku je pomembno samo to, da sta oba srečna. Mirna. Prisotna.
Ferari nas vsak dan opominja, da konji niso tukaj zato, da bi nam služili. Tukaj so zato, da z njimi ustvarimo odnos. Odnos, ki v naše življenje prinaša radost, mir in občutek povezanosti. In kako malo potrebuje za to. Hrano. Vodo. Družbo drugih konj. In nekaj minut naše pozornosti. Nekoga, ki si vzame čas zanj. Nekoga, ki vztrajno gradi zaupanje in prijateljstvo.
Včasih se zato vprašam: Kdo si v svojem življenju ne bi želel takšnega prijatelja? Velikega brata. Varuha. Fanta s pegicami in še večjim srcem.🤍
Če vas je zgodba lipicanca Ferarija nagovorila, obiščite enega izmed programov, kjer boste gradili odnos z njim (Stik s konjem, Zlata leta s konjem, Mamice in dojenčki s konjem, Odklop s konji) ali pa postanete njegov boter in mu tudi s tem pomagate zagotavljati varno, mirno in dostojno življenje na Krumperku.
Za več informacij nam pišite na: drustvo.edi@outlook.com
Comments